Obdobje 1975 - 1982

Plavalni klub Olimpija je bil ustanovljen 11. marca 1975 in je bil tesno povezan z izgradnjo takrat največjega plavalnega kompleksa v Sloveniji, zimskega kopališča Tivoli. Morda veste, da je ob izgradnji bila dolžina tivolskega bazena 33 metrov in da je bila prvotno planirana dolžina celo 50 metrov. Za skrajšanje bazena se moramo »zahvaliti« nekaj nestrokovnim in našemu športu nenaklonjenim osebam, ki še danes delajo škodo slovenskemu in predvsem ljubljanskemu športu.

Po dolgih letih pričakovanj je mesto Ljubljana začelo graditi zimski bazen Tivoli. Ob poteku gradnje se je v takratnem daleč najmočnejšem slovenskem športnem društvu Olimpija, porodila zamisel, da bi med svojimi klubi, imeli tudi plavanje. Takratni izredno sposobni sekretar športnega društva Olimpija, gospod Bogdan Zupan je mlademu trenerju PK Ilirije gospodu Andreju Žnidaršiču ponudil mesto plavalnega trenerja v klubu v ustanavljanju. Gospod Žnidaršič je tako postal prvi trener našega kluba in prav on je dobil nalogo poiskati prvega predsednika in izdelati statutarne akte za ustanovitev novega kluba. Na ustanovni skupščini je poznejši prvi predsednik kluba gospod Urban Dermastia v uvodnem govoru razložil, da mesto Ljubljana potrebuje nov plavalni klub, ki bo poleg tekmovlnega programa, skrbel tudi za množično rekreacijo in učenje plavanja, tako otrok, kakor tudi odraslih. Med ustanovitelji kluba naj omenim še gospoda Mitjo Prešerna in gospoda Andreja Žnidaršiča, ki sta oba pomembno prispevala k slovenskemu in ljubljanskemu plavanju. Za prvo tajnico kluba so izvolili bivšo odlično slovensko plavalko Zlato Trtnik.

Gospod Žnidaršič je zelo aktivno sodeloval tudi pri ljubljanski akciji »Naučimo se plavati« in prispeval levji delež k tem, da je PK Olimpija postala ljubljanski klub, ki je letno naučil plavati tudi do 3500 otrok ljubljanskih osnovnih šol. Vodja teh programov je postal gospod Marjan Črnjavič, sedanji vodja zimskega kopališča Tivoli in hkrati tudi eden tistih klubskih članov, ki je bil lojalen plavalnemu klubu Olimpija vsa leta, od ustanovitve pa vse do današnjih dni. Seveda je ob taki množici plavanja željnih otrok pričelo naraš?ati tudi število plavalcev-tekmovalcev. V tem času je del tekmovalnega pogona prevzel gospod Miran Herzog, pri strokovnemu delu pa so mu pomagali tudi gospod Boris Gorjanc, gospod Leon Pfeifer in gospod Marko Capuder. Po dvoletnem mandatu je predsedniško mesto gospod Dermastia leta 1977, prepustil gospodu Dariu Danielliu. Tehnično komisijo je prevzel gospod Boris Gorjanc, tajniške posle pa gospa Sonja Pfeifer. Da bi razširili bazo plavalcev, se je klubsko vodstvo dogovorilo z nekaterimi šolami, ki so imele pokrite plavalne bazene, da na njihovih bazenih organizirajo začetne in nadaljevalne tečaje plavanja. Plod sodelovanja s šolami so bili poznejši odlični plavalci PK Olimpije, Uršula, Nace in Igor Majcen, Tadej Zebec, Primož Predalič in Peter Pfeifer. Ti plavalci so prevzeli vodilne vloge tudi v takratnem jugoslovanskem plavanju, saj sta bila v svojih kategorijah prav Primož Predalič in Nace Majcen vodilna jugoslovanska plavalca. Leta 1980 je klub v sodelovanju z jugoslovansko ljudsko armijo, organiziral množično plavanje štafet, kjer so sodelovali tako plavalci in vojaki, kakor tudi vsi delovni ljudje. Tekmovanje je izpadlo tako množično in prijetno, da je postalo tradicionalno. Leta 1981 je klub pridobil svojen prve klubske prostor na bazenu Tivoli. Prvič sem se v PK Olimpija pojavil decembra 1981, prav v času prisilnega odhodu prvega trenerja gospoda Herzoga in prevzel delo z njegovimi plavalci. Ostale plavalce so leta 1982 trenirali gospa Marija Kit, gospod Marko Kocjančič, gospod Marko Capuder in gospa Metka Novak. Na žalost sem s klubom sodeloval manj kot eno sezono predvsem zaradi ugotovitve, da klub še ni bil organizacijsko in materialno pripravljen podpreti tako dobrih plavalcev. V tem in naslednjem letu je večina perspektivnih plavalcev prešla v ostala dva ljubljanska kluba, na žalost je klub zapustila tudi večja skupina takratnih starejših pionirjev.

Obdobje 1982-1991

Zaradi omenjenih zapletov in težav, je klub, vsaj v tekmovalnem smislu naredil velik korak nazaj. Dokaj slabo klubsko stanje se je vleklo vse do prihoda novega trenerja, gospoda Draga Dolenca. V tem kriznem obdobju 1983-1984, je predsednika gospoda Danielija, ki je postal predsednik plavalne zveze Slovenije, zamenjal gospod Anton Avčin. Gospod Avčin je, takoj po prihodu iz vojske, za trenerska dela v PK Olimpija, nagovoril trenerja Draga Dolenca. S to potezo je gospod Avčin definitivno rešil klub pred razpadom. Seveda je bilo v tej situaciji potrebno pričeti skoraj od začetka, saj starejših plavalcev prektično razen nekaj izjem ni bilo, trenerski in vaditeljski kader pa je bil zelo brezvoljen in nemotiviran..Sadovi dobrega dela pod vodstvom gospoda Dolenca so se začeli kazati v dokaj kratkem času. Predsednika gospoda Avčina je v začetku leta 1986 zamenjal gospod Stane Kovač, eden tistih staršev tedanjih plavalcev, ki so zelo resno in požrtvovalno pričeli zopet dvigovati klub. Gospod in gospa Fajon, pokojni gospod in gospa Zupančič, gospa Kordiš in gospod Smolinsky, so v tem obdobju Olimpije zares odigrali pomembno vlogo. Kljub temu, da je gospod Kovač po letu in pol svojega predsednikovanja vodstvo kluba predal gospodu Kostji Divjaku, je klub pričel dobivati zares prave oblike sodobnega modernega plavalnega kolektiva. Gospod Kostja Divjak je k delu sekretarja kluba prepričal gospoda Nika Poljaka in tako je nastal dvojec, ki je v klubski zgodovini zapustil najgloblje sledi. V tem obdobju je v klubu zraslo zopet nekaj zelo dobrih in kvalitetnih plavalk in plavalcev. Marjan Kalinič, Rok Dornik, Urška Zupančič, Nina Kalan in Aleš Poljak so se v svojih kategorijah uvrščali med najboljše jugoslovanske plavalce. Glavnemu trenerju gospodu Dolencu, je pri strokovnem vodenju kluba izdatno pomagal gospod Martin Karlin. Jeseni leta 1989 sem se trenerskemu teamu priključil tudi sam in prevzel dokaj nehomogeno skupino mlajših plavalcev. Takrat je bila Olimpija že dokaj velik klub, imeli pa smo zelo slabe pogoje za delo. V tem obdobju je dobil naš klub tudi prvega sponzorja in domicilj na bazenu Vevče. Bazen je sicer dokaj oddaljen od središče mesta, vendar je vsaj v poletnem obdobju, močno izboljšal pogoje za treniranje. V obdobju našega poletnega treniranja na Vevčah, je Olimpija ob izdatni pomoči takratne predsednice gospe Maje Koritnik, pridobila tudi edina dva generalna sponzorjja v svoji zgodovini. Gospa Koritnikova je je bila predsednica PK Olimpija v letu 1990. Prvi sponzor Olimpije je bila firma Super Li, ki je tudi prevzela upravljanje vevškega bazena. V nadaljevanju pa je za nekaj let postal naš generalni sponzor Salomonov oglasnik.Tako bo obdobje 1989-1992 v zgodovini kluba ostalo edino, v katerem je imel klub generalnega pokrovitelja. V tem zelo plodnem obdobju klubskega delovanja, je Olimpija slovela tudi kot dober organizator različnih tekmovanj, saj je samostojno organizirala ljubljanska predtekmovanja za pokal PZS, republiško prvenstvo za starejše dečke na Vevčah in prvenstvo Jugoslavije za kadete in mladince v Tivoliju. Nekaj let po vrsti je klub organiziral tudi miting za dan JLA (jugoslovanske ljudske armade), ki je pozneje postal naš Miklavž. Prvič in edinič v zgodovini kluba, so bili plavalci in trenerji po zaključku sezone 1991/1992, tudi denarno nagrajeni. Izdelani so bili pravilnik o nagrajevanju in štipendiranju, začel je izhajati klubski bilten, skratka v klubu so pričele aktivno delovati vse potrebne komisije. Uvedli so tudi akcijo za naj plavalko in naj plavalca sezone. Trenerski team je eden prvih v Sloveniji za strokovno delo, imel na voljo videorekorder, kamero in televizor. Žal pa vse omenjene klubske poteze niso zadoščale, da bi klubski plavalci dobili več prostora za treniranje in da bi mestna občina Ljubljana dodelila našemu klubu mesto profesionalnega trenerja. Slabi pogoji za delo in občasna nezadovoljnost s potezami klubske uprave so povzročili, da je klub zapusti njen prvi trener gospod Dolenc. Odhod prvega trenerja, ki je imel velike zasluge za razvoj kluba, seveda pomeni za vsak klub šok in tudi korak nazaj. Tako je bilo seveda tudi pri Olimpiji. Prav v zadnjih dveh letih pred odhodom glavnega treneja, sem se, prav na prošnjo gospoda Dolenca, trenerskemu teamu priključi tudi sam. V tem dvoletnem obdobju je zopet prišlo v klubu do manjše krize. Po odhodu gospe Koritnikove je bil leta 1990 nekako prisiljen prevzeti krmili vodenja kluba, zopet gospod Divjak. To je bilo tudi eno težjih obdobij v zgodovini kluba, saj smo izgubili smo generalnega pokrovitelja, odšel je tajnik gospod Poljak, uprava kluba je zares gospoda Divjaka pustila na cedilu.

1992- 1998

Velika sreča je bila, da sta jeseni leta 1992, ko je prenehal z delom tudi gospod Divjak, očeta tedanjih plavalcev gospod Zdravko Fic in gospod Franc Smolinsky, v klub pripeljala takratnega državnega poslanca, gospoda Dušana Kumerja. Gospod Kumer je prevzel dokaj finančno razmajano klubsko ladjo in jo uspešno vodil vse do leta 1997. V tem obdobju se je v klubu zgodilo, za razvoj in napredek, marsikaj koristnega in zanimivega. Kljub temu, da nas je zapustil sponzor Salamonov oglasnik, je bil klub le toliko močan in organiziran, da to ni povzročilo ponovnega boja za obstanek. Tajniške posle je leta 1991 v klubu prevzel gospod Zdravko Fic, formiralo pa se je tako, kot pred leti, tudi zelo močno zastopstvo staršev, ki so v klubu ustvarili zelo prijetno in pozitivno atmosfero. Leta 1994 je v naš klub, iz plavalnega kluba Ljubljana, prestopil Jure Bučar. To je bilo šokantno za ljubljanski plavani prostor, saj je PK Olimpija slovela še vedno kot najmlaši in seveda najmanjši plavalni klub v mestu. Prav predsednik, gospod Kumer je veliko prispeval, da se je po začetnih manjših težavah, uredil Juretov status v novem kluba. Jure se je uspešno udeležil Olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti in je doslej edini, ki se je olimpijskih iger udeležil, kot član našega kluba. V odbdobju predsednikovanja gospoda Kumerja, je bilo v klubu pričetih in izpeljanih, kar nekaj za nadaljne življenje kluba, pomembnih akcij. Leta 1995 smo prvič organizirali izpopolnjevalno šolo plavanja, kamor smo na dodatno učenje pravilnih tehnik plavanja, povabili prvo in drugošolce ljubljanskih osnovnih šol. Izpopolnjevalni šolo smo radelili na jesenski in pomladanski del in nam je bila življenskega pomena za nadaljne vključevanje otrok v našo športno šolo. V tem obdobju je pričel klub močno rasti, saj smo vsako leto, prav iz izpopolnjevalne šole, pridobili vsaj 20 novih plavalcev. Redno smo pričeli organizirati prvomajske priprave. Leta 1996 naš klub zelo pomembno sodeloval pri akciji 24 ur plavanja, ki ga je vodil gospod Miloš Tavzes, dolgoletni aktivni član našega plavalnega kluba. Leta 1995 smo prvič tudi organizirali »DAN OLIMPIJE«, na katerem smo predstavili vse svoje programe, predvsem pa je bil namenjen otrokom ih izpopolnejvalne šole plavanja, ki so ob tej priložnosti pokazali, koliko in kaj novega so se naučili. Naš klubski dan smo zaključili s klubskim piknikom in ta akcija je ostala tradicionalna vse do danes. Zaradi vse boljše organiziranosti in velikosti članstva, je klub postal zanimiv tudi za plavalce in plavalke, ki so prišli študirat v glavno mesto. V naš klub so pristopili plavalki Celulozarja iz Krškega, Urška Slapšak in Natalija Repec in brata Ivan in Gregor Govše iz sosednjega kluba Ljubljana. Seveda se je naš klub ob prihodu tako kvalitetnih plavalcev, prvič znašel pred veliko prizkušnjo, kako strokovno in finančno zadostiti potrebam omenjenih plavalcev, ki so bili tudi slovenski reprezentanti v članski in mladinski kategoriji. Seveda se je postavilo vprašanje, kaj bo z domačimi plavalci, ki so nekateri tudi že nastopili za slovensko reprezentanco. Prihod Jureta Bučarja, ki je bil tudi edini od vseh, ki so prestopili iz drugih klubov v našega, posebej povabljen, je bil namenjen prav dvigu kvalitete, tedanje dokaj prespektivne generacije. Žal ta namen ni bil dosežen, saj boljši plavalci našega kluba, niti slučajno niso bili pripravljeni v plavanje vložiti več kot so bili navajeni, predvsem pa jih Juretov pozitivni odnos do dela in športno življenje, nista dodatno motivirala. V tem obdobju smo bili tudi zelo ponosni na otroka Olimpije Igorja Majcna, ki je, pa čeprav ni bil več član našega kluba, na evropskem članskem prvenstvu v Shefieldu v disciplini 1500 prosto, osvojil bronasto medaljo.

1999->

sledi...