PK OLIMPIJA OD NJEGOVEGA NASTANKA DO DANES
USTANOVITEV IN DELOVANJE KLUBA
Plavalni klub Olimpija je bil ustanovljen 11. marca 1975 z namenom, da odpravijo plavalno nepismenost v občini Šiška in je bil tesno povezan z izgradnjo takrat največjega plavalnega kompleksa v Sloveniji, zimskega kopališča Tivoli. V mesecu januarju leta 1975 je bil pri Športnem društvu Olimpija (danes Akademska športna zveza Olimpija) profesionalni trener z nalogo, da organizira plavanje v občini Šiška. Na ustanovni skupščini kluba so sprejeli statutarne akte kluba, izvolili vodstvo in začrtali tudi smernice razvoja kluba. Za prvega predsednika kluba je bil izvoljen Urban Dermastia, prvi profesionalni trener je postal Andrej Žnidaršič.
Na ustanovni skupščini sta bila sprejeta tudi kratkoročni in srednjeročni program, ki sta klubu zagotovila nalogo nosilca akcije »Naučimo se plavati« v občini Šiška. Programa naj bi zagotavljala, da bo klub skrbel za širjenje in dvig kvalitete znanja plavanja šišenskih občanov in njihovih otrok. Klub je bil takrat osnovna plavalna organizacija v Šiški in je nastal tudi iz potrebe in ugotovitve, da so zgolj šole v naravi premalo in nezadostne. Kljub temu je na začetku ponekod naletel na nezaupljivost in celo na odpor, kar pa je izhajalo iz preteklosti delovanja drugih plavalnih organizacij, ki so zelo malo ali skoraj nič skrbeli za sistematično učenje plavanja. Zato si je plavalni klub Olimpija v tem času začrtal povsem novo nalogo – skrbeti za popularizacijo plavanja v Šiški in Ljubljani, organizirati plavalne tečaje skozi vse leto, organizirati rekreacijo v občini in kot posledično množičnega dela z mladino formirati tekmovalno ekipo. Edina večja ovira za uresničitev tega cilja in večji razmah rekreativnega plavanja je bilo dejstvo, da plavalni klub Olimpija edini izmed treh ljubljanskih klubov ni imel lastnega bazena.
Centralno kopališče Tivoli so odprli leta 1975 in takrat je klub pričel z delom v bazenu. Testirali so otroke tretjih in četrtih razredov iz nekaterih osnovnih šol v občini Šiška ter tako ugotovili, da 25 metrov preplava le približno tretjina otrok in še to vsak po svojih zmožnostih in brez prave tehnike. Zaradi tako slabih rezultatov so začeli sistematično vabiti otroke v začetne tečaje plavanja in tako se je vanje vključila večina učencev. V poletnih mesecih so izvajali tečaje tudi za druge otroke, ki so se prijavili na razpis.
Klub je med izvajanjem tečajev izbral manjšo tekmovalno ekipo, ki se je poleti leta 1975 udeležila treh plavalnih prvenstev za različne starostne kategorije (mlajši pionirji A, B in C). Kljub temu, da klub še takrat ni imel velikih tekmovalnih ambicij, so na vsakem izmed prvenstev dosegli po eno tretje mesto in nekaj solidnih rezultatov. V kategoriji mlajših pionirjev so ekipno osvojili 7. mesto od 15 sodelujočih klubov. Klubu je tekom prvenstev uspelo zbrati 15 fantov, ki so se redno udeleževali vadbe in so predstavljali nekakšen zametek tekmovalne ekipe plavalnega kluba Olimpija.
Izvajanje plavalnih tečajev se je kasneje razširilo na celotno območje Ljubljane in tudi na srednje šole. Neplavalce so na začetku šolskega leta povabili v tečaje, otroke, ki pa že znajo plavati, so povabili v nadaljevalne tečaje, v katerih so se seznanili ali pa so izpopolnjevali svoje znanje različnih tehnik plavanja. Udeležba je bila prostovoljna. Posamezni tečaj je trajal 10 ur in v vsakem tečaju je sodelovalo 30 otrok. Vodila sta ga dva kvalificirana učitelja, ki sta delovala pod vodstvom profesionalnega trenerja. Tudi v času poletnih počitnic so organizirali začetne in nadaljevalne plavalne tečaje, ki so tako postali stalna in celoletna dejavnost kluba in hkrati tudi njegovo bistvo. Sčasoma se je povečala tudi tekmovalna ekipa in sicer na 43 članov, pretežno so to bili mlajši pionirji A in B. Treninge sta vodila profesionalni trener, ki je hkrati skrbel tudi za plavalne tečaje in en honorarni trener.
Delo profesionalnega trenerja je bilo sprva usmerjeno v akcije učenja plavanja, poleg tega pa se je amatersko ukvarjal tudi s tekmovalnim plavanjem. Delo v tečajih je pokazalo, da je profesionalni trener za nadaljnje delo potreben vendar pa je bilo nemogoče, da bi se v celoti posvetil tudi tekmovalnim treningom. Zato si je klub že od samega začetka prizadeval, da bi zaposlil še profesionalnega trenerja za delo s tekmovalno skupino. Leta 1978 se je klubu ta želja uresničila in tako so zaposlili profesionalnega trenerja tudi za organizacijo vrhunskega tekmovalnega plavanja, gospoda Hercog Mirana. Poleg profesionalnih trenerjev pa je klub k sodelovanju vabil tudi honorarne trenerje in vaditelje, ker je bil obseg dela tolikšen, da so nujno potrebovali pomočnike. Kasneje je bilo usposobljenih 40 vaditeljev plavanja, ki so uspešno opravljali delo v tečajih, nekaj pa jih je delalo tudi v nižjih selekcijah.
Kot sem že omenila, so v klubu poleg množičnosti, razvijali tudi tekmovalno aktivnost. V prvih dveh letih izvajanja tečajev so se omejili na organizacijo nekaj nadaljevalnih tečajev in iz najbolj nadarjenih otrok formirali tekmovalno skupino. Število članov le-te pa se je nenehno spreminjalo zaradi prihajanja novih plavalcev in odhoda tistih, katerim je trenažni proces predstavljal breme. Ekipa je sodelovala na slovenskih prvenstvih in mitingih v kategorijah pionirjev do 10 in do 12 let, kjer so dosegli vidne uspehe.
PROBLEMATIKA
Klub pa v tem času ni imel lastnega bazena in zato so se posluževali objektov, ki so poslovali na komercialni osnovi z ekonomskimi cenami. Ljubljana ni imela primernega zimskega bazena za izvedbo močnejšega plavalnega tekmovanja, Centralno kopališče Tivoli pa tudi ni bil za to najbolj primeren. Včasih ni bil primeren tudi za izvajanje treningov in plavalnih akcij, saj je bila njegova kapaciteta premajhna za vse. Tako se je dogajalo, da so bili člani kluba prisiljeni deliti bazen s kopalci, da bi znižali stroške najemnin. Velikokrat se je zgodilo, da so morale različne starostne kategorije trenirati celo v isti progi.
Klub je bil s svojim razvojem in vse večjim številom članov večkrat prisiljen obremenjevati obstoječi kader s prevelikim obsegom dela ali pa sprejemati nove vaditelje, kar je posledično zmanjševalo kvaliteto dela. Zaradi tega so bili neurejeni nekateri odnosi in je zato klub leta zapustil profesionalni trener za organizacijo in izvedbo množičnih akcij učenja plavanja, Andrej Žnidaršič. To področje so zato zasilno prevzeli honorarni vaditelji, kar pa jim ni zagotavljalo rednega in uspešnega dela. Honorarni vaditelji so bili predvsem študentje, ki so v klubu ostajali samo nekaj časa. Težavnost dela in odgovornost sta bila manj pomembna od zaslužka. Vsako leto se je dogajalo, da so v času počitnic vaditelji odhajali in tako so se pojavile težave pri izvedbi programov.
Za tekmovalno aktivnost je dobival klub sredstva od Mestne telesno-kulturne skupnosti (v nadaljevanju MTKS), najemnine pa so pokrivali v okviru Ljubljanske območne plavalne zveze (v nadaljevanju LOPZ). Zaradi pomanjkanja sredstev so morali stroške rekvizitov, priprav in tekmovanj pokrivati sami, oziroma so le-te nase prevzeli starši otrok. Klub je zaradi finančne odvisnosti postal zgolj servis za opravljanje uslug, ne pa mesto dogovarjanja. Delo kluba se je poskušalo na vseh nivojih razvrednotiti in tako nastale tudi negativne posledice. Kvaliteten šport je izginil iz programov občin, kazati se je začela nepovezanost množičnosti z vrhunskim športom, šport je začel izgubljati osnovni pomen v družbi in je postal zgolj še sredstvo dokazovanja posameznikov.
OBDOBJE USPEHOV IN NEUSPEHOV
Leto 1979
V leto 1979 je klub štartal brez enega profesionalnega trenerja, ker mu je Zveza telesno-kulturnih organizacij (v nadaljevanju ZTKO) Šiška ustavila financiranje. Predsednik kluba je bil takrat gospod Danieli Dario. Še vedno so izvajali programe učenja plavanja, ki so temeljili na izkušnjah iz prejšnjih let. V tečaje plavanja so poskušali vključiti tudi učence prvih in drugih razredov osnovnih šol v Ljubljani, najprej v občini Šiška in nato še iz drugih osnovnih šol v Ljubljani. Osnovno vodilo vseh zaposlenih v klubu je bilo, naučiti čim več otrok plavati. Stremeli so za ciljem, da naj bi vsak otrok, ki konča osnovno šolo, znal plavati. Pri tem pa se jim je pomembnejša kot število otrok zdela metodika učenja plavanja.
V tem obdobju je bila kadrovska zasedba v klubu naslednja: profesionalni trener je bil še vedno Hercog Miran, honorarni vaditelji plavanja so bili Pertot Janko, Gorjanc Boris in študentje, ki so v klubu delali manj kot dva meseca. Še zmeraj jim je nestalnost vaditeljev, ki so v poletnih mesecih raje odhajali v šole v naravi, predstavljala velik problem. Zato je bila uspešnost v tečajih plavanja dostikrat tudi slabša.
Na tekmovalnem področju, katerega vodja je bil Hercog Miran, so tekmovalci dosegli nekaj lepih uvrstitev. Na zimskem državnem prvenstvu za mlajše pionirje so dosegli dve prvi, dve drugi in dve tretji mesti, skupno pa so izmed 14 sodelujočih klubov osvojili 4. mesto.
Leto 1980
Predsednik kluba je bil še vedno gospod Danieli Dario. Na kadrovskem področju so delovali profesionalni trener Hercog Miran in honorarni vaditelji Pertot, Capuder, Ovca, Novak, Filipčič in Pfeifer. Še vedno so nadaljevali z delom v tečajih učenja plavanja. Poleg treningov v bazenu, so imeli 2-krat tedensko tudi »suho vadbo« v telovadnici za Bežigradom, kjer so pridobivali osnovne motorične spretnosti s področja gimnastike. Otroci so si tako razvijali osnovne gibalne sposobnosti in se spoznali z najrazličnejšimi prvinami gimnastike in različnimi gibalnimi situacijami. Tisti, ki so redno obiskovali vadbo, so se hitreje znašli in so praviloma tudi hitreje osvojili zahtevnejše naloge v vodi.
Na področju tekmovalnega plavanja so plavalci 3. in 4. selekcije še vedno trenirali pod vodstvom Hercog Mirana. Pri delu mu je pomagal honorarni vaditelj Pertot Janko, ki pa je bil v takšnem delu začetnik, a se je hitro učil. Napotke in navodila, ki jih je prejel od Hercog Mirana je hitro usvojil in jih je znal hitro in učinkovito uporabiti. Načrtno in usklajeno delo je kmalu obrodilo sadove. V vrh niso več posegali samo posamezniki, ampak že skoraj polovica plavalcev iz selekcij. Na zimskem prvenstvu Jugoslavije za mlajše pionirje A so dosegli eno prvo, tri druga in dve tretji mesti. Ekipno so takrat osvojili 3. mesto med 17 sodelujočimi klubi. Na zimskem prvenstvu Jugoslavije za mlajše pionirje B so osvojili eno prvo in dve drugi mesti, skupno pa so med 16 sodelujočimi klubi zasedli 7. mesto. Na letnem prvenstvu Jugoslavije za mlajše pionirje A so osvojili pet prvih, eno drugo in tri tretja mesta, v kategoriji mlajših pionirjev B pa so osvojili eno prvo in eno tretje mesto.
Leto 1981
Klub je še vedno vodil predsednik Danieli Dario. Prav tako je bil honorarni vaditelj Pertot Janko in še nekaj drugih, ki so v klubu delali le nekaj časa. Še vedno so uspešno izvajali tečaje plavanja.
Četrto in peto selekcijo sta vodila Hercog Miran in Pertot Janko. Tudi v tem letu se je pokazalo dobro delo kluba in so plavalci zopet dosegli dobre uvrstitve na državnih prvenstvih in tudi na drugih tekmovanjih. Na zimskem prvenstvu za mlajše pionirje A so tekmovalci osvojili eno prvo, dve drugi in dve tretji mesti, na letnem prvenstvu Jugoslavije pa so osvojili tri zlate medalje.
KRIZNO OBDOBJE KLUBA (1982 - 1984)
Sezona 1981/1982
Na začetku leta 1982 je klub dobil novega člana, gospoda Kit Gregorja, ki je delo opravljal honorarno, saj ga kot profesionalnega trenerja niso smeli zaposliti, ker jim je ZTKO Šiška ukinila vsakršno sofinanciranje programa selekcij. Kit Gregor je treninge vodil samo popoldne, v dopoldanskih urah pa so plavalci trenirali pri Plavalnemu klubu Ljubljana po programu, ki ga je napisal Kit Gregor. Pod njegovim vodstvom so delo v klubu in treningi potekali tako, kot so si delavci kluba samo želeli. Bil je zelo dober trener, ki ga je bilo vredno posnemati. Treningi so se odvijali po predpisanem programu, drugim trenerjem in vaditeljem pa je vedno dal kakšen koristen nasvet ali jim je pomagal pri reševanju strokovnih in drugih problemov, ki so nastali med treningi.
Takšnega zanesenjaškega dela pa na žalost ni spremljalo delo ostalih delavcev klubu. Po prvih treh mesecih v letu 1982 je postajalo vse bolj jasno, da tako ne bo šlo več naprej in da bo slej kot prej nekje prišlo do razdora. Problemi in nerešena vprašanja, kot so vprašanje zaposlitve profesionalnega trenerja, pomanjkanje finančnih sredstev, uporabljanje drugih tujih bazenov v poletnih mesecih za izvajanje treningov, so bili tisti, ki so dejansko ovirali napredovanje plavalcev. Zato je še istega leta na državnem prvenstvu v Dubrovniku prišlo do tega, da sta skoraj dve tretjini plavalcev, tako mlajših kot starejših, prestopili k drugima dvema ljubljanskima kluboma, Plavalnemu klubu Ljubljana in Plavalnemu klubu Ilirija. Odšli so praktično vsi boljši plavalci, ostali so le tisti, ki niso imeli večjih tekmovalnih ambicij, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so zamudili prestopni rok. V tem času so krožile povsem upravičene govorice, da bo klub celo propadel.
Prvo selekcijo sta vodila trenerja Novak Meta in Završnik Tomaž. V tej selekciji je treniralo tudi 13 tekmovalcev pod vodstvom trenerjev Capuder Marka in Logaj Slavka. V oktobru je vodstvo prve selekcije prevzela Dietz Maja. Drugo selekcijo sta od januarja do junija vodila Kit Gregor in Filipič Vincent, nato sta v oktobru selekcijo prevzela Završnik Tomaž in Dolenc Drago. Tretjo selekcijo je v prvi polovici sezone prav tako vodil Kit Gregor, v oktobru, po njegovem odhodu pa je selekcijo prevzel gospod Pfeifer.
Velik problem v klubu je v tem obdobju predstavljalo stalno menjavanje tekmovalcev, saj jih je le malo v klubu ostalo več kot pol leta.
Sezona 1982/1983
V novi sezoni je bil predsednik kluba še vedno Danieli Dario. Po prestopu 12 plavalcev v druga dva kluba so delo nadaljevali po načrtovanem programu. Klub je v tem času zapustil profesionalni trener Hercog Miran, ki je odšel zaradi problemov, s katerimi se je klub takrat srečeval. Klub je imel 5 selekcij in sicer:
mlajši pionirji B in C (letnik 1973 in mlajši)
pionirji A (letnik 1971 in 1972)
starejši pionirji (letnik 1969 in 1970)
mladinci (letnik 1967 in 1968)
člani (1966 in starejši).
V skupini mlajših pionirjev B in C je treniralo 25 tekmovalcev, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V zimski sezoni se je na prvenstvu SR Slovenije selekcija uvrstila na skupno 7. mesto. Juvan Samo je osvojil 1. mesto na 100 metrov prosto in 2. mesto na 400 metrov prosto, Torkar Tomaž pa je dvakrat zmagal. Oba sta se kot člana slovenske reprezentance udeležila mnogoboja Bratstva in enotnosti v Beogradu, kjer je Juvan dosegel eno prvo in eno drugo mesto, Torkar pa je dvakrat zmagal.
Selekcijo kategorije pionirjev A je vodil Pfeifer Leon, čigar mesto je po odhodu na služenje vojaškega roka prevzel Kocjančič Marko. Do menjave trenerja je prišlo ravno na vrhuncu sezone, zato se je to poznalo na rezultatih tekmovalcev. Na prvenstvu SR Slovenije so ekipno dosegli 6. mesto, na prvenstvu Jugoslavije pa 11. mesto v ekipnem tekmovanju. Završnik Rok je na prvenstvu SR Slovenije osvojil 3. mesto v disciplini 200 metrov prsno ter 2. na 100 metrov prsno, 4. na 200 metrov prsno in 6. mesto na 400 metrov mešano na prvenstvu Jugoslavije. Juvan Marko je na prvenstvu SR Slovenije osvojil dve četrti mesti in sicer v disciplinah 100 in 200 metrov hrbtno.
Starejši pionirji so na slovenskem prvenstvu so ekipno zasedli 9., na jugoslovanskem pa 8. mesto. Na zimskem prvenstvu SR Slovenije je Zebec Tadej je v tej sezoni postal 5-krat državni prvak. Prav tako je osvojil 5 naslovov državnega prvaka na poletnem prvenstvu Slovenije. Kot član slovenske reprezentance je nastopil tudi na Troboju Slovenije, Julijske Krajine in Koroške v Italiji in Troboju narodov v Cerknem.
V mladinski selekciji je bilo samo 7 članov, ki so na prvenstvu SR Slovenije osvojili ekipno 10., na jugoslovanskem prvenstvu po so osvojili 12. mesto. Najboljši posameznik je bil Pfeifer Peter, ki se je uvrstil med 16 najboljših na prvenstvu Jugoslavije v svoji kategoriji.
Skupina članov je štela samo dva tekmovalca, ki sta na absolutnem prvenstvu SR Slovenije ekipno osvojila 8. mesto. Oba člana, Danieli Aljoša in Dolenc Drago, sta dosegla rezultate, ki so jima prinesli uvrstitev med 16 najboljših v SR Sloveniji.
V tem letu so bili v klubu naslednji trenerji in vaditelji: starejše tekmovalce je vodil Capuder Marko, mlajši so trenirali pod vodstvom Pfeifer Leona in najmlajše je vodil Dolenc Drago. Delo s starejšimi je potekalo povsem nenačrtno in nepripravljeno. Sprva je poleg Dolenc Draga in Danieli Aljoše zanimanje za napredek in dvig kvalitete dela kazal tudi Capuder Marko, začetna zagnanost za izboljšanje kakovosti dela pa se je na žalost kmalu razblinila, zato se je zgodilo, da sta treninge največkrat vodila Dolenc Drago in Danieli Aljoša sama. Zaradi spora med trenerji, je klub v novembru, leta 1982 ostal še brez enega trenerja. V mesecu decembru je iz Visoke šole za telesno kulturo v klub prišel nov trener, Valce Marjan. Zaposlen je bil honorarno in ni kazal pretirano velikega interesa za delo z mladimi. Zato je kmalu, po koncu zimske sezone, klub tudi zapustil. Na koncu sezone je zaradi služenja vojaškega roka klub začasno zapustil tudi Danieli Aljoša, po treh mesecih pa še Dolenc Drago. Tako je klub ostal skoraj brez vseh trenerjev. Prišlo je do tega, da so klub zapustili skoraj vsi najboljši plavalci v klubu, saj se je klub znašel v stanju, za katerega ni bilo rešitve. K Plavalnemu klubu Ilirija so prestopili Pfeifer Peter in Zebec Tadej med starejšimi ter Juvan Samo in Torkar Tomaž med mlajšimi.
Sezona 1983/1984
V sezoni 1983/1984 je v klubu prišlo do zamenjave mesta predsednika. Dolgoletni predsednik kluba, Danieli Dario, je postal predsednik plavalne zveze Slovenije. Na mesto predsednika v klubu pa je prišel gospod Avčin Anton, ki je imel v klubu sina in hčerko. Zelo si je prizadeval, da bi klub rešil iz brezizhodnega položaja, kar mu je tudi uspelo. Takoj po prihodu iz vojske je nagovoril »bivšega« trenerja kluba Dolenc Draga za trenerska dela v PK Olimpija in s to potezo je gospod Avčin definitivno rešil klub pred razpadom. Seveda je bilo v tej situaciji potrebno pričeti skoraj od začetka, saj starejših plavalcev, razen nekaj izjem, praktično ni bilo, trenerski in vaditeljski kader pa je bil zelo brezvoljen in nemotiviran. Sadovi dobrega dela pod vodstvom gospoda Dolenca so se pokazali v dokaj kratkem času.
V klubu je bila takrat še trenerka Dietz Maja, ki je vodila skupino mlajših tekmovalcev, ki pa se je odločila, da zaradi neorganiziranega dela, v klubu ne bo več delala. Stanje v klubu je bilo vse prej kot ugodno. Dolenc Drago je zato prevzel skupino, ki jo je zapustila Dietz Maja. Zaradi primanjkovanja strokovnega kadra so v klubu sklenili, da bodo sprejeli pomoč staršev iz te selekcije. Na začetku so delo le spremljali, kmalu pa so se tudi sami aktivno vključili v pomoč pri delu. Največ zaslug za to gre pripisati ravno trenerju, Dolenc Dragu, saj je on pridobil starše na svojo stran. Prepričal jih je s svojim načinom dela. Tako se je klub počasi začel reševati iz zelo težkega položaja, v katerem se je znašel.
KLUB PO PREMAGANI KRIZI IN OBDOBJE VZPENJANJA TEKMOVALNIH REZULTATOV
Sezone 1984 – 1987
V sezono 1984/1985 je klub zakorakal bolj optimistično in tudi z večjimi pričakovanji. Tekmovalci so bili razdeljeni v tri selekcije in sicer:
3. selekcija: mlajši pionirji A (letnik 1973 in 1974)
2. selekcija: mlajši pionirji B (letnik 1975 in 1976)
1. selekcija: mlajši pionirji C (letnik 1977 in mlajši)
Delo s selekcijami sta vodila Dolenc Drago in Avčin Barbara ter tehnična komisija kluba. Tekmovalo je 23 plavalcev, od tega so bili samo trije v kategoriji mlajših mladincev, preostalih 20 pa je tekmovalo med mlajšimi pionirji A in B. Pet plavalcev se je v svoji kategoriji z rezultati v slovenskem merilu uvrstilo med prvih deset najboljših, trije izmed teh pa so se z rezultati uvrstili med 50 najboljših v absolutni kategoriji v SR Sloveniji. V tej sezoni je Zupančič Urška na zimskem in poletnem prvenstvu SR Slovenije v kategoriji za mlajše pionirje B zasedla po eno 3. mesto. Plavalci so dosegli 50 rezultatov, ki so zadoščali normam za nastop na prvenstvu SR Slovenije, kar je kazalo izboljšanje stanja v klubu.
V tej sezoni se je popolnoma spremenila kadrovska zasedba kluba. Za tekmovalne selekcije sta kot honorarna trenerja ostala Dolenc Drago in Avčin Barbara, pridobili pa so še enega profesionalnega trenerja za delo v klubu. Klub je zamenjal vse vaditelje v šoli plavanja in plavalnih tečajih. Problem je še vedno predstavljalo vprašanje o zaposlitvi profesionalnega trenerja, brez katerega so si težko zamišljali nadaljnji razvoj kluba.
Problem je predstavljala tudi sestava tehnične komisije. Člani le-te so bili samo starši plavalcev, ki pa niso bili tehnično podkovani z značilnostmi plavalnega športa in so opravljali delo povsem amatersko. Zato se je glavni trener kluba velikokrat znašel v zelo težki situaciji, ko je ostal sam, kadar je prišlo do težav pri trenažnem procesu, saj mu tehnična komisija ni mogla pomagati na tem področju, pomagala mu je lahko le pri organizacijskih zadevah.
V sezoni 1985/1986 so imeli trenerji glavni cilj ta, da bi čim več plavalcev doseglo norme za nastop na prvenstvih SR Slovenije. Pod vodstvom treh trenerjev je redno treniralo 50 plavalcev. V plavalni šoli je plavalo 49 otrok pod vodstvom vaditeljev Petelin Erike in Dolenc Borisa. Tečaje in športno šolo je vodil Završnik Tomaž. Klub je v tem času letu organiziral tudi 15 začetnih plavalnih tečajev, ki se jih je skupno udeležilo 261 otrok.
Predsednika kluba, gospoda Avčina, je v začetku leta 1986 zamenjal gospod Stane Kovač, eden tistih staršev tedanjih plavalcev, ki so zelo resno in požrtvovalno pričeli z delom, da bi se stanje v klubu izboljšalo (G. Kit, osebna komunikacija, 12. 7. 2010).
Na prvenstvih SR Slovenije so plavalci plavalnega kluba Olimpija dosegli nekaj vidnejših uvrstitev. V kategoriji mlajših pionirjev A, so si leta 1985 fantje priplavali tudi prvo medaljo na zimskem prvenstvu SR Slovenije v štafeti 4x200 metrov prosto in sicer so se uvrstili na tretje mesto. Istega leta je na zimskem prvenstvu za mlajše pionirje B Madjarič Dejan enkrat zmagal in bil štirikrat tretji. Najbolj razveseljiv pa je bil uspeh mlajših pionirjev A na poletnem prvenstvu SR Slovenije leta 1986, kjer so se dvakrat uvrstili na tretje mesto v štafetah 4x200 metrov prosto in 4x100 metrov mešano.
Kljub premagani krizi, je finančni problem v klubu ostal in je še vedno oviral normalno delo kluba in s tem tudi še boljše rezultate. Zasluga, da so lahko otroci brez problema nastopali na tekmovanjih in nemoteno izvajali načrtovani program, gre zagnanosti njihovih staršev. Klub je tako počasi začel pridobivati prave oblike sodobnega modernega plavalnega kolektiva.
V tej sezoni so zaposleni v klubu veliko časa posvetili tudi pridobivanju finančnih sredstev. Ogromno časa in veliko dela ter vse organizirane akcije so se vrteli okoli nabiranja denarnih sredstev. Kljub temu so lahko izplačevali le stroške za uporabo bazena in honorarje trenerjem in vaditeljem. Stroški z odhodi na tekmovanja in stroški bivanja so za enkrat ostajali bremena staršev. Kljub temu se starši niso pritoževali za stroške, saj so njihovi otroci dosegli rezultate in uvrstitve, o katerih so lahko pred letom dni le sanjali, in so tako dobili neko zadoščenje.
V tem času je zopet prišlo do zamenjave predsednika in sicer je gospod Kovač po letu in pol predsednikovanja, vodstvo kluba predal gospodu Divjak Kostji. Novi predsednik je k delu sekretarja kluba prepričal gospoda Nika Poljaka. V tem obdobju je v klubu zopet zraslo nekaj zelo dobrih in kvalitetnih plavalk in plavalcev, ki so se v svojih kategorijah uvrščali med najboljše jugoslovanske plavalce. Glavnemu trenerju gospodu Dolencu, je pri strokovnem vodenju kluba izdatno pomagal gospod Martin Karlin (G. Kit, osebna komunikacija, 12. 7. 2010).
V sezoni 1986/1987 so plavalci kluba dosegli največji uspeh do tedaj, saj so tudi najstarejši tekmovalci na prvenstvih SR Slovenije osvojili prvo medaljo. Med njimi sta na poletnem prvenstvu SR Slovenije za starejše pionirje v Kranju svoje prvi medalji osvojila Dornik Rok in Terzimehič Denis, oba po eno bronasto kolajno. Zupančič Urška je na zimskem državnem prvenstvu Jugoslavije v Sarajevu v kategoriji mlajših pionirjev A enkrat zmagala in osvojila tudi pet srebrnih medalj, na zimskem in poletnem prvenstvu SR Slovenije, pa je v isti kategoriji kar osemkrat postala državna prvakinja. Ekipno so tekmovalci plavalnega kluba Olimpije na zimskem prvenstvu SR Slovenije v kategoriji mlajših pionirjev A zasedli 3. mesto, na poletnem pa so se uvrstili mesto nižje (Statistično poročilo PZS, 1987).
V tej sezoni so bili v klubu zaposleni trenerji Dolenc Drago, ki je treniral starejše pionirje, mlajše pionirje B je trenirala Žibert Katarina, Petelin Erika pa je vodila mlajše pionirje C. Vodja športne šole je bil Završnik Tomaž, pomagali pa so mu še Petelin Erika ter Dolenc Boris in Dolenc Robi.
V sezoni 1987/1988 sta na zimskem prvenstvu Jugoslavije v kategoriji starejših pionirjev v Zrenjaninu medalje osvojila Dornik Rok, ki je bil enkrat tretji in Zupančič Urška, ki pa je bila prav tako enkrat bronasta. Na tem prvenstvu je zlato medaljo osvojila tudi moška štafeta 4x200 metrov prosto. Na zimskem prvenstvu SR Slovenije v kategoriji starejših pionirjev v Celju je Kalinič Marjan osvojil eno srebrno in dve bronasti medalji, Zupančič Urška pa je osvojila tri srebrne in tri bronaste medalje. Tri medalje je osvojila tudi moška štafeta, ki je dvakrat zmagala in enkrat bila tretja. Ekipno so takrat osvojili drugo mesto. V kategoriji mlajših pionirjev A je na zimskem prvenstvu SR Slovenije v Kranju Madjarič Dejan osvojil eno drugo in eno tretje mesto, dve tretji mesti pa je osvojila tudi moška štafeta. V kategoriji mlajših pionirjev B sta na zimskem prvenstvu SR Slovenije v Mariboru medalje osvojila Krepfl Davor, ki je bil enkrat tretji in Ocvirk Mojca, ki je enkrat zmagala, poleg tega pa je osvojila še 7 drugih mest. Na zimskem pokalu Plavalne zveze Slovenije so plavalci v kategoriji mlajših pionirjev A osvojil 3. mesto. V tej sezoni so plavalci na poletnih prvenstvih Jugoslavije v kategoriji mlajših mladincev osvojili eno bronasto medaljo in sicer jo je dobila Zupančič Mojca, v kategoriji starejših pionirjev so medalje osvojili Kalinič Marjan, ki je bil enkrat prvi in enkrat tretji, srebrno medaljo je osvojila tudi moška štafeta. Na poletnih prvenstvih SR Slovenije je bil v kategoriji mlajših mladincev Terzimehič Denis enkrat tretji, v kategoriji starejših pionirjev je Kalinič Marjan osvojil eno prvo, štiri druga in eno tretje mesto, Dornik Rok eno drugo mesto in moška štafeta dve prvi in eno tretje mesto. V isti kategoriji med ženskami je medalje osvojila Zupančič Urška, ki je bila enkrat druga in petkrat tretja. Ekipno je klub v tej kategoriji osvojil 1. mesto. Na prvenstvu SR Slovenije je med mlajšimi pionirji A Madjarič Dejan osvojil eno drugo mesto, v kategoriji mlajših pionirjev B pa je medalje osvojila Ocvirk Mojca, ki je trikrat zmagala in bila štirikrat druga (Statistično poročilo PZS, 1988).
PK OLIMPIJA DO OSAMOSVOJITVE
NADALJNJI VZPON KLUBA 1988 - 1991
Sezona 1988/1989
Jeseni leta 1989 se je »trenerskemu teamu« priključil gospod Kit Gregor, ki je prevzel zelo nehomogeno skupino mlajših plavalcev. Tako so »trenerski team« poleg njega sestavljali še Dolenc Drago, Žibert Katja in Milosavljevič Brane. Še vedno so množično izvajali plavalne tečaje, podpirali delovanje športne šole, prvič pa so poskusili organizirati tudi rekreacijo za odrasle, v katero pa so se v glavnem vključevali starši plavalcev.
V tem času je plavalni klub Olimpija zrasel v že dokaj velik klub, še vedno pa so imeli zelo slabe pogoje za delo. Klub je dobil tudi prvega sponzorja in domicil na bazenu Vevče. Bazen je imel slabo stran to, da bil je dokaj oddaljen od središča mesta, vendar so imeli plavalci, vsaj v poletnem obdobju, veliko boljše pogoje za treniranje. V kategoriji kadetov je moška štafeta, v postavi Kalinič, Dornik, Jere in Bavec, postavila nov slovenski rekord na 4x100 metrov prosto.
Sezona 1989/1990
Prva ženska predsednica kluba je leta 1990 postala gospa Koritnik Maja. Ob njeni izdatni pomoči, je klub v obdobju poletnega treniranja na Vevčah pridobil tudi prva dva generalna sponzorja v svoji zgodovini. Prvi sponzor plavalnega kluba Olimpija je bila firma Super Li, ki je prevzela tudi upravljanje vevškega bazena. V letih kasneje pa je za nekaj let generalni sponzor kluba postal Salomonov oglasnik. Zaradi teh razlogov je imel klub tudi različna imena in sicer: plavalni klub Olimpija, plavalni klub Olimpija Super Li in plavalni klub Olimpija Salomonov oglasnik.
V tem zelo plodnem obdobju, je klub slovel tudi kot dober organizator različnih tekmovanj in drugih prireditev, saj je samostojno organiziral ljubljanska predtekmovanja za pokal Plavalne zveze Slovenije, republiško prvenstvo za kategorijo starejših dečkov in deklic na Vevčah ter prvenstvo Jugoslavije za kategorijo kadetov in mladincev v Tivoliju. Nekaj let zapored je klub organiziral tudi miting »za dan JLA (jugoslovanske ljudske armade)«, ki se je pozneje preimenoval v »Mednarodni plavalni miting Miklavž«. Skupaj s preostalima ljubljanskima plavalnima kluboma, Ilirijo in Ljubljano, je klub organiziral tudi Absolutno republiško prvenstvo Slovenije. Odmevna je bila tudi prireditev »100 žensk« v bazenu Tivoli, ki so jo organizirali skupaj z revijo »Naša žena«.
Sezona 1990/1991
V klubu so jeseni leta 1990 pričele aktivno delovati vse potrebne komisije, saj so določili statut kluba, izdelan je bil tudi pravilnik o nagrajevanju in štipendiranju, začel
je izhajati klubski bilten, ki je odražal celoletno klubsko delovanje. S pomočjo Fakultete za šport (takratne Visoke šole za telesno kulturo) so organizirali izobraževanje za sodnike in trenerje ter vaditelje in učitelje. »Trenerski team« je bil eden prvih v Sloveniji za strokovno delo, ki je imel na voljo videorekorder, kamero in televizor. Plavalni klub Olimpija je sodeloval s Športnim društvom Olimpija in tudi s Športno zvezo. V tem času so v klubu uredili tudi pisarno in prostor za suho vadbo, nabavili so nove rekvizite za učenje plavanja ter uteži in ostale pripomočke za suho vadbo. Nabavili so tudi opremo za trenerje in organizirali sodniški zbor.
Žal pa vse omenjene klubske poteze niso zadoščale, da bi klubski plavalci dobili več prostora za treniranje in da bi mestna občina Ljubljana klubu dodelila mesto profesionalnega trenerja. Slabi pogoji za delo in občasna nezadovoljnost s potezami klubske uprave so povzročili, da je klub zapustil prvi trener gospod Dolenc. Odhod prvega trenerja, ki je imel velike zasluge za vzpon po hudi krizi in ponoven razvoj kluba, bi za vsak klub pomenil šok in tudi korak nazaj. Tako je bilo tudi pri Plavalnemu klubu Olimpija. V tem obdobju je v zato zopet prišlo do manjše krize. To je bilo tudi eno težjih obdobij v zgodovini kluba, saj so izgubili generalnega pokrovitelja, podjetje Super Li in takrat je iz kluba odšel tudi tajnik, gospod Poljak.
PK OLIMPIJA OD OSAMOSVOJITVE DO LETA 1999
OBDOBJE UTRJEVANJA KLUBA
Sezona 1991/1992
Prvič se je v zgodovini kluba zgodilo, da so bili plavalci in trenerji po zaključku sezone tudi denarno nagrajeni, kar se je zgodilo na koncu te sezone. V klubu so uvedli tudi akcijo za najboljšo plavalko in najboljšega plavalca sezone. V tem obdobju se je v klubu zgodilo veliko stvari za razvoj in napredek, marsikaj koristnega in zanimivega. Tajniške posle je v letu 1991 prevzel gospod Fic Zdravko, oče plavalca v klubu, formiralo pa se je, tako kot pred leti, tudi zelo močno zastopstvo staršev, ki so v klubu ustvarili zelo prijetno in pozitivno atmosfero.
Plavalci so na tekmovanjih, ki so se jih udeležili v tej sezoni, postavili tudi nekaj državnih rekordov v različnih starostnih kategorijah. Najuspešnejša je bila Brežnik Nika, ki je skupaj postavila 3 državne rekorde, dva v kategoriji kadetinj in enega v kategoriji pionirk. V kategoriji mladincev sta po en državni rekord odplavala Županc Manca in Poljak Aleš, med kadeti pa še enega Petrovič Davor. Brežnik Nika se je kot članica slovenske plavalne reprezentance udeležila tudi mednarodnega plavalnega mitinga »Spilbergo«, ki je potekal v italijanskem Pordenenu.
Sezona 1992/1993
V jeseni, leta 1992, ko je prenehal z delom v klubu gospod Divjak, je klub pred ponovno krizo rešilo to, da sta očeta tedanjih plavalcev, gospod Fic Zdravko in gospod Smolinsky Franc, v klub pripeljala takratnega državnega poslanca, gospoda Dušana Kumerja, ki je postal predsednik kluba. Gospod Kumer je prevzel dokaj finančno razmajano klubsko ladjo, jo rešil pred finančnimi težavami in jo uspešno vodil vse do leta 1997. V tem letu se je miting, »za dan JLA (jugoslovanske ljudske armade)«, preimenoval v »Mednarodni plavalni miting Miklavž«.
Med plavalci, je bila v tej sezoni najuspešnejša plavalka Brežnik Nika, ki je poleg številnih medalj na prvenstvih Slovenije postavila tudi nekaj državnih rekordov v kategoriji kadetinj, dva rekorda pa je v kadetski kategoriji na zimskem in poletnem prvenstvu postavila tudi ženska štafeta v disciplini 4x50 metrov prosto, v kateri so plavale: Zupančič Ajda, Ulčnik Maja, Brežnik Nika in Zakonjšek Tina. Zelo uspešna je bila tudi Brežnik Tjaša, ki je postavila kar pet državnih rekordov v kategoriji mlajših pionirk. V slovensko reprezentanco sta se uvrstili Brežnik Nika in Županc Manca. Brežnikova se je kot članica reprezentance poleti udeležila tudi Evro olimpijskih dnevov mladih v Valkenswaardu, kjer je osvojila 10. in 12. mesto ter 8. mesto kot članica ženske štafete. Županc Manca pa se je kot članica reprezentance poleti udeležila mladinskega troboja v Ljubljani.
Sezona 1993/1994
V tej sezoni je iz plavalnega kluba Ljubljana k Olimpiji, prestopil Bučar Jure, ki je bil takrat že zelo uspešen tekmovalec. To je bilo šokantno za ljubljanski plavalni prostor, saj je Olimpija slovela še vedno kot najmlajši in najmanjši plavalni klub v mestu. Iz plavalnega kluba Ljubljana sta k Olimpiji prestopila tudi uspešna brata Ivan in Grega Govše. V tej sezoni je klub izgubil sponzorja Salamonov oglasnik, vendar je bil že toliko močan in organiziran, da to ni povzročilo ponovnega boja za obstanek.
V tem obdobju je imel klub veliko tekmovalcev, ki so se kot člani slovenske plavalne reprezentance udeleževali številnih mednarodnih mitingov po svetu. To so bili Bučar Jure, Govše Ivan, Govše Grega, Kozjek David, Brežnik Nika in Brežnik Tjaša. Nekateri izmed njih so postavili tudi nekaj državnih rekordov in sicer, dva rekorda je v kategoriji kadetov postavil Govše Grega, v kategoriji mlajših deklic pa je državne rekorde kar enajstkrat izboljšala Brežnik Tjaša.
Sezona 1994/1995
V klubu je bilo sedaj včlanjenih že preko 160 plavalcev, kar je pomenilo, da se je uspešno razvijal in rasel. Klubska struktura (piramida) plavalcev je postajala vse pravilnejša, saj je v nižjih selekcijah prevladovala množičnost, v višjih pa kvaliteta in vrhunski rezultati. Takšna struktura je klubu zagotavljala obstoj na trdnih temeljih tudi za daljše časovno obdobje, vedno bolj kvalitetne tekmovalce in bližanje idealnim normam za delovanje velikega plavalnega kolektiva z jasno začrtano vizijo prihodnosti.
Plavalci so bili razdeljeni v 5 selekcij. Prvi dve je treniral Kit Gregor, tretjo Kostelec Marko, četrto Kalan Nina in peto Tavzes Črtomir. Vodji športne šole sta bili Danieli Tamara in Špetič Aleš, slednji pa je bil tudi vodja plavalnih tečajev. V plavalnih tečajih je kot učitelj pričel z delom tudi bivši plavalec PK Olimpija, Torkar Tomaž, sicer študent Fakultete za šport. V klubu pa so imeli organizirano tudi izpopolnjevalno šolo, v kateri so bili otroci razdeljeni v barvne skupine, stari pa so bili med 6. in 12. let. Modro skupino je vodil Torkar Tomaž, zeleno Kordiš Primož, rdečo Kalan Nina in rumeno Špetič Aleš.
Tekmovalci PK Olimpije so v tej sezoni dosegli največji uspeh do tedaj, saj so v vseh kategorijah, razen pri mlajših dečkih in deklicah, dobili vsaj po enega državnega prvaka. Zelo velik uspeh so dosegli plavalci v kategoriji dečkov in deklic, saj so na državnem prvenstvu ekipno osvojili 2. mesto. V tej kategoriji je plavalka Brežnik Tjaša postavila tudi nov državni rekord v disciplini 50 metrov delfin. Za slovensko reprezentanco sta na mednarodnih mitingih nastopila Bučar Jure in Govše Grega, Bučar pa se je udeležil tudi članskega evropskega prvenstva na Dunaju.
Sezona 1995/1996
Prvič so v klubu organizirali izpopolnjevalno šolo plavanja, v kateri so na dodatno učenje pravilnih tehnik plavanja povabili prvo in drugošolce ljubljanskih osnovnih šol. Izpopolnjevalna šola je bila razdeljena na jesenski in spomladanski, kar je veliko prispevalo k za nadaljnjem vključevanju otrok v športno šolo. V tem obdobju je pričel klub močno rasti, saj se je vsako leto največ otrok v redni trenažni proces priključilo ravno iz izpopolnjevalne šole. Leta 1996 klub pomembno sodeloval pri akciji 24 ur plavanja, ki ga je vodil gospod Miloš Tavzes, dolgoletni aktivni član kluba. Leta 1995 so prvič organizirali tudi »DAN OLIMPIJE«, na katerem so predstavili vse svoje programe, predvsem pa je bil namenjen otrokom iz izpopolnjevalne šole plavanja, ki so ob tej priložnosti pokazali, česa so se naučili. Dan se je zaključili s klubskim piknikom in ta akcija je ostala tradicionalna vse do danes. Plavalci so bili razdeljeni v 6 selekcij in dodatno selekcijo, ki je bila označeno tudi kot prehodna skupina, saj so tukaj izpopolnjevali znanje 4 tehnik, cilj pa je bil ta, da se ob koncu sezone člani te skupine pridružijo selekcijam njihove starosti. Treniral jo je Poljak Aleš, prvo in drugo selekcijo sta vodila Kit Gregor in Torkar Tomaž, tretjo Kostelec Marko, četrto Kalan Nina, peto Tavzes Črtomir in šesto Danieli Tamara, ki je bila tudi vodja izpopolnjevalne šole (barvnih skupin). Športno šolo sta vodila Kit Marija in Špetič Aleš, ki je bil tudi vodja plavalnih tečajev, njegovo mesto pa je po zimskih počitnicah prevzela Kostelec Marko.
Zaradi vse boljše organiziranosti, je klub postal zanimiv tudi za plavalce in plavalke, ki so prišli študirat v Ljubljano. K Olimpiji sta prestopili plavalki plavalnega kluba Celulozar iz Krškega, Urška Slapšak in Natalija Repec.
Mednarodnih mitingov so se kot člani reprezentance udeležili Bučar Jure, Govše Grega, Repec Natalija, Slapšak Urška in Marn Lara. Govše Grega je kar petkrat izboljšal absolutni državni rekord na 200 metrov prsno v 50-metrskih bazenih in enkrat v kategoriji mladincev v 25-metrskih bazenih. Ženska mladinska štafeta, v kateri so plavale Jančar Iza, Turk Cita, Marn Brina in Marn Lara, pa je rekord na 4x50 metrov mešano izboljšala dvakrat. Ženska štafeta, v kateri so plavale: Celar, Buda, Vlačič in Brežnik, je v kategoriji deklic postavila rekorda na 4x50 in 4x100 metrov prosto. Največji uspeh v zgodovini kluba pa je zagotovo bila uvrstitev Bučar Jureta na Olimpijske igre v Atlanti.
Sezona 1996/1997
V tem času je bil klub že zelo številčen in dobro organiziran. Klubska piramida plavalcev je imela prav v vsaki generaciji dobre tekmovalce. S trenerskim delom je v klubu prenehal Kostelec Marko, klubska uprava pa se je odločila, da zaposlijo Novak Matjaža, ki je skupaj s Kit Gregorjem vodil prvo in delo v bivši tretji, letošnji drugi selekciji. Torkar Tomaž je prevzel vodenje suhe vadbe, po dogovoru s Kit Gregorjem pa je v zimski sezoni predvsem za potrebe kluba zopet pričel trenirati, saj si je le-ta želel sestaviti solidno moško štafeto, česar pa brez Torkarjeve pomoči ne bi mogli izvesti. Tretjo selekcijo je vodila Kalan Nina, četrto Tavzes Črtomir, peto in šesto pa sta skupaj vodili Kit Marija in Danieli Tamara. Trener dodatne selekcije je bil še vedno Poljak Aleš, ki je decembra prevzel tudi delo v plavalnih tečajih.
Najuspešnejša plavalca med člani sta bila Bučar Jure in Slapšak Urška, ki sta se udeležila Sredozemskih iger v Bariju, evropskega prvenstva v Sevilli ter več svetovnih pokalov in Slapšakova še univerzijade v Messini in evropskega prvenstva v Rostocku. Med mladinci je bil najuspešnejši Govše Grega, ki se je udeležil svetovnega pokala in mladinskega evropskega prvenstva v Glasgowu. Med kadetinjami je bila članica reprezentance tudi Brežnik Tjaša. Govše Grega je postavil tudi dva državna rekorda, po en rekord pa so postavile tudi klubske štafete, ženska v absolutni in kadetski, moška pa v kategoriji dečkov.
Sezona 1997/1998
V tej sezoni je v klubu prišlo do zamenjave predsednika in sicer je gospoda Kumerja zamenjal Celar Jani. Plavalci so bili razdeljeni v 6 selekcij, športno šolo in v dodatno selekcijo. Kit Gregor je treniral 1. selekcijo, Torkar Tomaž drugo in Kalan Nina tretjo ter četrto Tavzes Črtomir, peto Danieli Tamara in šesto selekcijo Kit Marija. Vodja športne šole je bil Novak Matjaž, dodatno selekcijo pa je treniral Poljak Aleš.
Klub je izgubil zelo dobro plavalko Slapšak Urško, ki je prestopila k PK Radovljica Park Hotel Bled, izgubil pa je še eno plavalko, Repec Natalijo, ki je končala svojo plavalno kariero. V letošnji sezoni so plavalci na državnem prvenstvu v Ljubljani osvojili toliko medalj, kot še nikoli doslej v zgodovini kluba, zelo uspešni pa so bili tudi mlajši dečki in mlajše deklice, ki so poleti ekipno osvojili 2. mesto. V vseh kategorijah so se plavalci kluba kot člani slovenske reprezentance udeleževali mednarodnih mitingov v tujini. Najuspešnejši med njimi so bili Bučar Jure, ki se je junija udeležil dveh mednarodnih mitingov Grand Prix v Barceloni in Monaku, udeležil pa se je tudi svetovnega prvenstva v Perthu. Govše Gregor je postavil nov absolutni državni rekord v disciplini 100 metrov prsno. Med mlajšimi sta bili članici reprezentance tudi Ulčar Mina in Brežnik Tjaša, ki sta se udeležili kadetskega dvoboja s Hrvaško, Brežnikova pa je za reprezentanco nastopala tudi na tekmovanju Alpe Adria. Štafeta, v kateri so plavale Ulčar Mina, Preradovič Urška, Brežnik Tjaša in Sušnik Tjaša so v kategoriji kadetinj na 4x50 metrov prosto postavile nov državni rekord.
Sezona 1998/1999
Predsednik kluba je bil še vedno gospod Celar Jani. Prvo selekcijo je še zmeraj treniral Kit Gregor, drugo Kalan Nina, tretjo Torkar Tomaž, četrto Poljak Aleš, peto Kit Marija in šesto Novak Matjaž. Poljak Aleš je bil tudi vodja izpopolnjevalne šole in dodatne selekcije ( T. Torkar, osebna komunikacija, 23. 8. 2010).
Tekmovalci so zopet dosegli veliko bero kolajn na prvenstvih Slovenije, veliko izmed njih pa se jih je uvrstilo tudi v slovensko reprezentanco. Najuspešnejši izmed njih so bili: Bučar Jure, ki se je poleg številnih mednarodnih mitingov udeležil tudi evropskega prvenstva v Carigradu, kjer je osvojil 15. in 16. mesto, udeležil pa se je tudi svetovnih vojaških iger v Zagrebu. Zelo uspešen je bil tudi Govše Gregor, ki se je udeležil evropskega prvenstva v Sheffieldu, postavil pa je tudi absolutni državni rekord na 200 metrov prsno. V kategoriji mladink je državni rekord na 100 metrov delfin kar trikrat izboljšala Brežnik Tjaša, rekord Slovenije pa je postavila tudi mladinska štafeta, v kateri so plavale Jančar Iza, Turk Cita, Brežnik Tjaša in Ulčar Mina, slednji dve pa sta se uvrstili tudi na mladinsko evropsko prvenstvo v Moskvi, kjer je Brežnikova osvojila 15. mesto.
PK OLIMPIJA V NOVEM TISOČLETJU
OBDOBJE SPREMEMB IN NAJVEČJIH USPEHOV
Sezona 1999/2000
V tej sezoni je v klubu prišlo do kar nekaj sprememb. Že v lanski sezoni so v mesecu juniju razpustili celotno upravo, saj le-ta na prvem mestu ni imela tekmovalnih ambicij, ampak jim je plavanje pomenilo zgolj zabavo in druženje, predlagali so celo, da se bo v naslednji sezoni manj tekmovalo, ker klub naj ne bi imel dovolj finančnih sredstev za optimalno pripravo plavalcev. V novi sezoni je torej pričela klubske posle opravljati povsem nova uprava. Novi predsednik kluba je postal gospod Korsika Bojan, ki je na tem mestu ostal do leta 2004, tajniške posle v klubu pa je prevzel Kit Gregor. V mesecu januarju je v okviru programa Športne šole nacionalnega pomena, Ministrstva za šolstvo in šport, klub ob podpori Plavalne zveze Slovenije (PZS) kandidiral za sofinanciranje plačila profesionalnega trenerja. Aprila je tako štiriletno pogodbo s klubom in PZS sklenil diplomant Fakultete za šport, gospod Torkar Tomaž. Na PZS je občasno opravljal delo koordinatorja za mlajše plavalce, večino dela pa je opravljal v klubu (T. Torkar, osebna komunikacija, 26. 8. 2010).
Do sprememb je prišlo tudi med klubskimi plavalci. Sredi decembra je s plavalno kariero prenehal Kocijan Dejan, na novo pa sta v klub prišla Melon Jure iz Ilirije, klubu pa se je v juniju pridružil tudi Poje Borut, ki je prestop, prav tako iz Ilirije, opravil kar iz Združenih držav Amerike, kjer pa je imel operirano ramo in so mu treningi pri Olimpiji pomenili zgolj rehabilitacijo in razgibavanje. Trener prve selekcije je bil Kit Gregor, drugo in tretjo je vodil Torkar Tomaž, četrto Poljak Aleš, peto Kalan Nina in šesto Novak Matjaž. Poljak Aleš je vodil tudi izpopolnjevalno šolo in dodatno selekcijo.
Najuspešnejši tekmovalec kluba, Bučar Jure je nastopil na evropskem prvenstvu v Helsinkih, ponovno pa se je udeležil Olimpijskih iger in sicer v Sydney-ju. Nažalost takrat ni bil v najboljši formi, saj je za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco izvedel prepozno in forme ni stopnjeval za igre, ampak za prvenstvo v Helsinkih. Kot članica reprezentance se je iger Alpe Adria v italijanski Gorici udeležila tudi Sterdjevič Dragana.
Sezona 2000/2001
V letu 2000 je PK Olimpija praznovala 25 let svojega obstoja. V teh 25 letih je klub postal dobro organiziran velik plavalni kolektiv, ki je dosegel celo vrsto odličnih rezultatov v vseh starostnih kategorijah. Klub je dobil svojo maskoto, ki se je imenovala Tjulko (Kit G., Torkar T. in Poljak A., 2008).
V okviru izobraževanja je na Florido v plavalni kamp Pine Crest odpotoval TorkarTomaž, ki je takšno obliko priprave tekmovalcev prenesel v slovenski prostor. PK Olimpija je takšen kamp organiziral v naslednji sezoni na Ptuju (T. Torkar, osebna komunikacija, 27. 8. 2010).
Iz PK Ljubljana sta v tej sezoni k Olimpiji prestopila Miklič Gregor in Velikonja Luka, ki sta močno okrepila člansko ekipo, predvsem v smislu štafet. Klub je brez posebnih razlogov zapustila Brežnik Tjaša in je odšla trenirat h plavalnemu klubu Kamnik. Prvo selekcijo je še zmeraj vodil Kit Gregor, drugo in četro Torkar Tomaž, tretjo Poljak Aleš, peto Novak Matjaž in šesto Kit Marija. V Športni šoli pa so skupine vodili Kalan Nina, Poljak Aleš, Škrinjar Jos, Kit Marija, Mitja Ličen in Matija Kranjc.
Sterdjevič Dragana in Pihler Lili sta se uvrstili na mladinsko evropsko prvenstvo na Malti. Pihler lili je v kategoriji kadetinj postavila tudi nov državni rekord na 50 metrov prsno. Najobetavnejši dogodek te sezone pa je bila osvojitev tretjega mesta na moštvenem prvenstvu Slovenije za dečke in deklice v Mariboru, kar je pomenilo, da ima klub zelo dobre mlade plavalce. Zelo dobro je sezono začel tudi Bučar Jure, ki se je pripravljal na člansko evropsko prvenstvo v Valenciji, vendar mu je nastop dan pred začetkom prvenstva preprečila bolezen, ki pa je trajala več kot mesec dni, kar pa se je Juretovem treningu poznalo do konca sezone in zato tako v tej sezoni ni dosegel boljših rezultatov .
Sezona 2001/2002
V tej sezoni je klub organiziral prvi plavalni kamp v Sloveniji, ki je potekal med prvomajskimi prazniki na Ptuju. Poleg plavalcev Olimpije, so se kampa udeležili tudi plavalci iz Bosne ter še dva slovenska kluba. Odzivi so bili brez izjeme dobri. Poleg treningov v vodi in na suhem, so izvajali tudi individualne ure izpopolnjevanja plavalnih tehnik, videoanalize in predavanja. Plavalni kamp je postal tradicija, ki jo klub izvaja še danes. Novost je bila tudi, da so v klubu v obliki zgibanke natančneje opredilili plavalne tečaje in izpopolnjevalne šole, s katerimi so seznanjali starše s programi in vabili otroke v klub. Plavalci so bili razdeljeni v pet selekcij, katerih trenerji so bili: Kit Gregor, Poljak Aleš, Torkar Tomaž, Kalan Nina, Novak Matjaž in Kit Marija.
Sterdjevič Dragana in Pihler Lili uspešno udeležili mladinskega evropskega prvenstva v Linzu, Lili se je udeležila tudi iger Alpe Adria, kjer je osvojila eno zlato medaljo. Klub pa je imel predstavnika tudi na evropskem prvenstvu za gluhoneme v Amsterdamu, tam je nastopil Vegelj Rok ki je osvojil odlični 6. in 7. mesto. V članski kategoriji sta se svetovnega prvenstva v daljinskem plavanju v Sharm el Sheiku udeležila Bučar Jure in Majcen Igor, Jure pa je nastopil tudi na evropskem prvenstvu v Berlinu.
Sezona 2002/2003
Predsednik kluba je bil še zmeraj Korsika Bojan, tajnik pa Kit Gregor. Vodstvo kluba in uprava je vse svoje funkcije opravljala dobro, kar je tekmovalcem omogočalo nemoteno treniranje. Vseeno pa v tej sezoni klub ni imel nobenega udeleženca večjih tekmovanj v članski kategoriji, izmed mlajših reprezentantantov pa se je večjega tekmovanja udeležil Jovanovski Marko, ki je nastopil na Olimpijskem festivalu mladih (EYOF) v Parizu. V reprezentanco za kadetski šesteroboj se je poleg Jovanovski Marka uvrstil še Učakar Tevž. Zaradi študijskih obveznosti v Ljubljani, sta k Olimpiji prestopila iz Velenja Danev David in s Ptuja Božičko Matevž. Plavalci so bili razdeljeni v pet selekcij, katerih trenerji so bili: Kit Gregor, Poljak Aleš, Torkar Tomaž, Kalan Nina, Novak Matjaž in Kit Marija.
V klubu pa so v tej sezoni pričeli z izvajanjem novega programa in sicer so pričeli z veteranskim plavanjem. V skupino veteranov so se vključili bivši plavalci in starši plavalcev ter tudi drugi posamezniki, ki radi plavajo. Tisti s tekmovalnimi ambicijami so uspešno rezultatsko napredovali, ostali, ki pa jih tekmovanja niso zanimala, pa so se pridno učili in izpopolnjevali plavalne tehnike. Skupino veteranov je sprva vodil Torkar Tomaž, kasneje pa se mu je pridružila še Kit Marija. Veterani so se udeležili tudi državnega prvenstva, ki je potekalo v Kopru.
Sezona 2003/2004
V tej sezoni je bilo prenovljeno kopališče v Ljubljani in sicer na Kodeljevem, kar je pomenilo tudi boljše pogoje za plavalce. Že pred začetkom te sezone, so se v klubu odločili, da bodo združili 1. in 2. selekcijo. Le-ta je treninge pričela izvajati na prenovljenem kopališču, kar pa je pomenilo precej boljše pogoje, kakor so jih imeli prej, medtem ko so mlajši ostali v tivolskem bazenu. Klub je zaradi velikega povpraševanja po netekmovalnih oblikah plavanja več prostora namenil rekreativnemu plavanju za osnovno in srednješolce. Rekreativna vadba je potekala v 25-metrskem bazenu v Tivoliju. Vodja plavalnih tečajev in izpopolnjevalne šole, Kalan Nina, je prenovila večino programov in jim dala nov pomen. Plavalni tečaji so se preimenovali v začetni plavalni tečaj Tjulko. Opredelila je nove kriterije znanja plavanja, na osnovi že obtsoječega sistema nazivov za znanje plavanja (Delfinček), pa je izdelala tudi lasten klubski sistem (Tjulko). Otroci so ob koncu tečaja prejeli diplomo, ki je ustrezala njihovemu osvojenemu plavalnemu znanju (Tjulko pripravnik, bronasti Tjulko, srebrni Tjulko ali zlati Tjulko). Na začetku sezone je klub sodeloval na sejmu Rekreacija, ki je potekal na Gospodarskem razstavišču, kjer je predstavil vse svoje programe. Prvo selekcijo je treniral Poljak Aleš, drugo Torkar Tomaž, tretjo Novak Matjaž, četrto Kit Gregor, peto Mihovec Anže in Poljak Aleš, vodja izpopolnjevalne šole in tečajev pa je postala Kalan Nina.
Plavalci so zopet dosegli nekaj dobrih rezultatov. Bučar Jure in Majcen Igor sta se poleti udeležila evropskega prvenstva v maratonu v Madridu. Jovanovski Marko pa je kot član reprezentance nastopil na igrah Alpe Adria na Reki. Moška štafeta, v kateri so nastopili Jovanovski Marko, Šiljeg Uroš, Kolačkov Filip in Učakar Tevž, je v disciplini 4x200 metrov prosto, v kategoriji kadetov popravila državna rekorda v 25 in 50 metrskem bazenu. Nekaj veteranov je uspešno nastopilo na svetovnem prvenstvu za veterane v San Marinu.
Sezona 2004/2005
V tej sezoni je na mesto predsednika prišel gospod Dominič Robert, ki je ostal predsednik vse do leta 2008. Prejšnji predsednik, gospod Korsika, pa je v kriznih trenutkih še vedno klubu priskočil na pomoč, tako materialno, kot tudi s svojimi nasveti in predlogi. Prav po njegovi zaslugi je vodstvo uspelo »počistiti« temni madež klubskega poslovanja, ki ga je zapustila klubska uprava iz devetdesetih let. Plavalci so bili razvrščeni v 5 selekcij. Prva selekcija je bila razdeljena na dva dela 1. a in 1. b, trenirala pa sta jih Poljak Aleš in Torkar Tomaž. Drugo selekcijo je vodil Novak Matjaž, tretjo Kit Gegor, četrto sta skupaj trenirala Poljak Aleš in Mihovec Anže, peto pa je treniral bivši plavalec, Bučar Jure.
V klub sta zaradi študijskih obveznosti v Ljubljani iz PK Velenje prestopili Sovinek Maja in Sovinek Nina, ki sta sodili v sam vrh slovenskega ženskega plavanja. Močno sta okrepili tudi klubsko štafeto, ki je zopet pričela osvajati medalje na prvenstvih Slovenije v članski kategoriji. V tej sezoni se je za konec svoje plavalne kariere odločil Bučar Jure, legenda slovenskega plavanja, ki pa je, pričel z delom v klubu kot trener ter je tako pričel svoje navade in izkušnje prenašati na mlajši rod plavalcev, še vedno pa je treninge občasno obiskoval, a v vlogi veterana. Z resnim treniranjem je prenehal tudi Melon Jure, ki je treninge obiskoval le še občasno.
Vegelj Rok se je udeležil Olimpijade za gluhe in naglušne, kjer se je dvakrat uvrstil v polfinale. Sovinek Nina je nastopila na Sredozemskih igrah v Almeriji, udeležila pa se je tudi Univerzijade v Izmirju, kjer je nastopila tudi njena sestra Maja. Med mlajšimi sta se Plut Jan in Šiljeg Uroš kot člana reprezentance udeležila petetoboja srednjeevropskih držav, Jovanovski Marko je slovenske barve zastopal na dvoboju Slovenije s Hrvaško, Manojlovič Rok in Pilko Kaja pa sta nastopila na Olimpijskem festivalu evropske mladine v Lignanu. Ekipa dečkov in deklic je na poletnem državnem prvenstvu ekipno osvojila 3. mesto. Hajdinjak Katja je kar trikrat izboljšala državni rekord za deklice na 50 metrov delfin. Veterani PK Olimpije pa so se udeležili evropskega prvenstva za veterane v Stockholmu, kjer je najboljšo uvrstitev dosegel Torkar Tomaž, ki je bil 6. na 200 metrov hrbtno.
Sezona 2005/2006
V tej sezoni je bilo v klubu 6 selekcij, katerih trenerji so bili: Poljak Aleš, Torkar Tomaž, Novak Matjaž, Kit Gregor, mihovec Anže, Bučar Jure in Jurjec Uroš. Tekmovalci PK Olimpija se v članski kategoriji niso uvrstili na nobeno večje tekmovanje. Sovinek Nina in Maja, ki sta v lanskem letu pokazali dober potencial za še boljše rezultate, sta se v okviru študija rahlo poškodovali, predvsem Nini se je to bolj poznalo, saj je izgubila mesec in pol treninga, zato ji posledično ni uspelo odplavati norm za večja tekmovanja. S športno kariero je zaključil Danev David. Pri mlajših plavalcih pa je bila v kategoriji kadetinj najuspešnejša Hajdinjak Katja, ki je na državnih prvenstvih osvojila dva prva, eno drugo in eno tretje mesto. Pred iztekom leta, ko je tekmovala še v kategoriji deklic, je postavila tudi nov državni rekord v disciplini 50 metrov delfin.
Zelo uspešni so bili v tej sezoni veterani, ki so se udeležili svetovnega veteranskega prvenstva v San Franciscu. »Legenda slovenskega plavanja«, Bučar Jure, je postavil dva svetovna rekorda v svoji starostni kategoriji v disciplinah 200 in 400 metrov prosto in skupno zasedel eno prvo in eno tretje mesto.
Sezona 2006/2007
Predsednik kluba, gospod Dominič Robert in celotna uprava so tudi v tej sezoni skrbeli, da so imeli trenerji in plavalci solidne pogoje za treninge. Predvsem plavalci prve selekcije pričeli sodelovati z zdravnico, dr. Rotovnik Kozjek Nado, ki jim je pomagala pri osnovni in dodatni prehrani za športnike, pomagala pa je tudi pri sanaciji poškodb in bolezni. Klub pa je dobil še eno pridobitev, saj so trenerji začeli sodelovati s trenerjem za suho vadbo, Koren Miho. V tej sezoni je bilo v klubu šest selekcij, ki so jih trenirali Poljak Aleš, Torkar Tomaž, Kit Gregor, Mihovec Anže, Bučar Jure, Jurjec Uroš ter Novak Matjaž in Sušnik Tjaša. Izpopolnjevalno šolo in plavalne tečaje je vodila Danieli Tamara.
Izmed starejših plavalcev sta se večjih tekmovanj udeležili plavalki Maja in Nina Sovinek, ki sta uspešno nastopili na Univerzijadi v Bangkoku, na evropskem prvenstvu pa so nastopili tudi veterani. Na tem tekmovanju sta vidnejši uvrstitvi dosegla bivša aktivna plavalca Olimpije, Bučar Jure, ki je osvojil 3. mesto in Torkar Tomaž, ki je bil 6. Med mlajšimi je na Olimpijskem festivalu evropske mladine v Beogradu uspešno nastopila tudi Hajdinjak Katja. Prvič v zgodovini kluba pa se je zgodilo, da je ekipa mlajših dečkov in mlajših deklic postala ekipni državni prvak v poletni sezoni, kar je nedvomno pokazalo dobro delo tudi z najmlajšimi.
Sezona 2007/2008
V olimpijski sezoni je na mesto predsednika prišel gospod Hajdinjak Silvo, ki je imel v klubu dve hčeri. Od leta 2000 naprej, ko se je zamenjala celotna uprava, so v klubu uspeli zadržati smernice, ki so si jih takrat začrtali. PK Olimpija je postal velik klub z vsemi potrebnimi aduti, saj so imeli v reprezentančnih nastopih tako člane in članice, mladinke in mladince ter kadete in kadetinje. Osvojili so tudi že veliko število državnih naslovov in tudi državnih rekordov.
Plavalci so bili razdeljeni v 6 selekcij, ki so jih trenirali Poljak Aleš, Kit Gregor, Mihovec Anže, Bučar Jure, Jurjec Uroš, Torkar Tomaž in Sušnik Tjaša. Izpopolnjevalno šolo in plavalne tečaje sta vodili Danieli Tamara in Brežnik Tjaša.
Med člani je bila to sezono najuspešnejša Sovinek Nina, ki se je udeležila evropskega prvenstva v Eindhovnu, kjer se je dvakrat uvrstila v polfinale, svetovnega prvenstva v Manchestru, ponovno pa je klub imel udeleženca na Olimpijskih igrah in sicer je Nina nastopila tudi v Pekingu, vendar se za igre nažalost ni mogla optimalno pripraviti, saj je za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco izvedela le mesec pred začetkom iger, pred tem pa je že imela dva vrhunca v sezoni. Med mlajšimi je bila zopet najuspešnejša Hajdinjak Katja, ki se je udeležila svetovnega mladinskega prvenstva v Mehiki in evropskega mladinskega prvenstva v Beogradu, kjer je izboljšala rekord za mladinke na 50 metrov delfin. Na obeh tekmovanjih se je uvrstila v polfinale. Pred iztekom leta, ko so tekmovale še v kategoriji kadetinj, so Hajdinjak Katja, Rotar Eva, Purkart Špela in Kozjek Ana Karin postavile dva državna rekorda v štafetah 4x50 in 4x100 metrov prosto in prav tako po novem letu, v kategoriji mladink. Med fanti je na igrah Alpe Adria kot član reprezentance nastopil Azarkevič Artjom. Zelo uspešni pa so bili tudi najmalajši plavalci v klubu, saj so v kategoriji mlajših dečkov in mlajših deklic osvojili ekipno 3. mesto tako na zimskem kot na poletnem državnem prvenstvu, v kategoriji dečkov in deklic pa so prav tako osvojili 3. mesto na poletnem državnem prvenstvu. Bernat Miha je v kategoriji dečkov postavil nov državni rekord v disciplini 100 metrov delfin.
Sezona 2008/2009
V tej sezoni je vodstvo kluba po dolgem času organiziral skupščino kluba. Na njej je bil predstavljen nov pravilnik kluba o obnašanju in dolžnostih plavalcev, trenerjev in tudi staršev, na novo so bila opredeljena tudi pravila za štipendiste v klubu (G. Kit, Torkar T. in Poljak A., 2008).
V tej sezoni je bilo v klubu 7 selekcij, ki so jih trenirali Poljak Aleš, Kit Gregor, Mihovec Anže, Bučar Jure, Torkar Tomaž, Sušnik Tjaša in Jurjec Uroš. Izpopolnjevalno šolo je vodil Torkar Tomaž, tečaje Uroš Jurjec in športno šolo Brežnik Tjaša.
Plavalci kluba pa so bili zopet zelo uspešni. Udeležili so se večjih tekem tako v članski kot v mladinski kategoriji. Med članicami sta se sestri Sovinek kot slovenski reprezentatki udeležili Sredozemskih iger v Pescari, kjer je Nina osvojila eno 6. mesto, udeležili pa sta se tudi svetovnega prvenstva v Rimu. Nina se je pozimi udeležila tudi evropskega prvenstva v Rimu, kjer se je dvakrat uvrstila v polfinale in postavila dva državna rekorda in sicer v disciplinah 50 in 100 metrov prosto, na zimskem prvenstvu Slovenije, pa je rekord na 50 metrov prosto še izboljšala. Nov slovenski rekord je postavila je tudi v disciplini 100 metrov prsno in se tako kot prva Slovenka spustila pod mejo 1 minuto in 10 sekund. Valčič Toni se je udeležil Univerzijade v Beogradu. Na zimskih prvenstvih Slovenije je ženska štafeta postavila absolutna rekorda na 4x100 metrov prosto in 4x100 metrov mešano. Kar pet plavalcev se je udeležilo mladinskega evropskega prvenstva v Pragi in sicer: Hajdinjak Katja, ki se je dvakrat uvrstila v finale, Purkart Špela, Rotar Eva in Azarkevič Artjom. Hajdinjakova je rekorde za mladinke v 50-metrskih bazenih izboljšala na 50 kar štirikrat in na 100 metrov delfin dvakrat, v 25-metrskih pa enkrat na 50 in dvakrat na 100 metrov delfin. V absolutni kategoriji v 25-metrskih bazenih pa je rekord popravila dvakrat na 100 in enkrat na 50 metrov delfin. Tri mladinske rekorde je postavila tudi štafeta Olimpije, v katerih so plavale: Rotar Eva, Hajdinjak Katja, Kozjek Ana Karin, Krašovec Špela in Purkart Špela. Rekorde so postavile v štafetah 4x50 metrov mešano v 50-metrskem bazenu ter 4x50 in 4x100 metrov prosto v 25-metrskem bazenu. Uspešni so bili tudi mlajši plavalci, saj jo mlajši dečki in mlajše deklice pozimi postali ekipni zmagovalci, Demšar Blaž pa je v kategoriji mlajših dečkov postavil tudi rekord v disciplini 50 metrov delfin. V kategoriji deklic je državni rekord na 50 metrov delfin postavila tudi Rožnik Kaja. V klub je zaradi študijskih obveznosti iz PK Fužinar Ravne prestopila Sonjak Vita, zaradi enakega razloga pa sta se klubu iz PK Inles Ribnica pridružila Valčič Toni in Jeranko Samo.
Sezona 2009/2010
Plavalci kluba so bili v tej sezoni razdeljeni v 6 selekcij, ki so jih trenirali: Kit Gregor, Poljak Aleš, Torkar Tomaž, Bučar Jure, Mihovec Anže in Sušnik Tjaša. Slednja dva sta z delom v tekmovalnih programih kasneje prenahala in sicer Tjaša v mesecu maju in Anže po koncu poletne sezone. Na razpisu MOL je klub kandidral za trenerja plavalnih šol in v okvirju tega razpisa je bila izbrana tudi Brežnik Tjaša, ki je s klubom podpisala 4-letno pogodbo. Postala je vodja plavalnih tečajev ter izpopolnjevalne in športne šole.
Zopet pa so bili uspešni tekmovalci kluba. V članski kategoriji sta na evropskem prvenstvu nastopili Hajdinjak Katja, ki se je udeležila zimskega prvenstva v Istanbulu, kjer je postavila absolutni državni rekord v disciplini 100 metrov delfin, poletnega prvenstva v Budimpešti pa se je udeležila Sovinek Nina. Hajdinjakova se je udeležila tudi Olimpijade mladih v Singapurju, kjer je osvojila 8. in 10. mesto, nastopila pa je tudi na igrah Alpe Adria, kjer je tudi enkrat zmagala. Na teh igrah je nastopila tudi Purkart Špela, ki se je prav tako enkrat povzpela na najvišjo stopničko. Hajdinjakova je postavila tudi državni rekord v disciplini 50 metrov delfin na tekmovanju v Zagrebu. Zelo uspešni so bili tudi dečki in deklice, saj so na prvenstvih Slovenije pozimi ekipno osvojili 2. mesto, poleti pa so postali državni prvaki. Bernat Miha in Rožnik Kaja kot člana reprezentance udeležila CO.ME.N Cup-a v Cataniji, Bernat je postavil tudi pet državnih rekordov za dečke v disciplinah 200 metrov prosto in 400 metrov mešano v 50-metrskih bazenih ter 100 in 200 metrov delfin in 200 metrov mešano v 25-metrskih bazenih.
Sezona 2010/2011
…
Vir:
Sovinek, N. (2010). Plavalni klub Olimpija 1987-2010. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
